Intervju z Rokom Rozmanom

Podiranje jezov v glavah ljudi

Na rekah Balkana je trenutno načrtovanih skoraj 3.000 novih hidroelektrarn. Na možne posledice tako drastičnih gradenj in posegov v vodna telesa med drugimi opozarja Rok Rozman, nekdanji olimpijec, biolog in iniciator projekta Balkan Rivers Tour. V okviru projekta s skupino zagretih kajakašev organizira spuste po nezajezenih balkanskih rekah ter s sproščenostjo, nalezljivim nasmehom in neomajno voljo podira jezove v glavah ljudi.

 

Tema letošnjega slovenskega paviljona na beneškem arhitekturnem bienalu je Living with water, živeti z vodo. Kaj zate pomeni živeti z vodo?

Menim, da smo vodo skrajno predolgo jemali za samoumevno. Pa ni čisto tako. Če ni vode, ni življenja. Voda je skupna točka vseh živih organizmov in kot taka tudi izredno zanimiva. Voda je molekula dveh vodikov in kisika, je pa tudi oblak, dež, potoček, jezero, ocean in ledenik. Voda je življenjsko pomembna za ljudi: ne le za pitje, temveč tudi kot okolje – vse civilizacije so se razvile ob vodi, in to ni naključje. Ljudje to povezanost čutimo in nosimo v sebi. Jaz imam to srečo, da vodo že leta spoznavam tudi iz kajaka. Divja voda je tista, ki nosi največ energije in jaz jo vidim kot najbolj živ del našega planeta. Je element, ki poganja neskončno kroženje snovi. V tem ciklu vidim večno iskani perpetuum mobile. Živeti z vodo kot molekulo, kot virom življenja in kot elementom okolja je torej neizbežno, a hkrati prijetno in navdihujoče.

 

Fotografija: Jan Pirnat
Precej si potoval po svetu in raziskoval pokrajine, ki imajo veliko vode, pa tudi takšne, ki trpijo za njenim pomanjkanjem. Kakšen odnos do vode imajo ljudje po svetu?

Videz pokrajine vedno določa količina dostopne vode. Sam sem s kajakom raziskoval dele sveta, kjer se vlažne zračne mase zaletijo v visoka gorovja. Na obmorski strani grebenov so to bujne zelene pokrajine prepredene z rekami, soteskami in pestrim življenjem, na drugi strani teh istih grebenov pa so pogosto suhe, enolične pokrajine, kjer je bujnost najti le ob redkih večjih rekah.

Izjemno zanimivo se mi zdi, kako se razpoložljivost vode odraža v ljudeh, ki v teh različnih pokrajinah živijo. Krasno se mi zdi, da ta razpoložljivost vode vpliva na ljudi, ne glede na to na katerem koncu sveta prebivajo, ne glede na generalno kulturo njihovega naroda; izkaže se, da je voda in njena razpoložljivost pomembnejša od nekaterih drugih demografskih lastnosti.

 

Kakšen odnos do vode si opazil doma, pri Slovencih?

Slovenci vsekakor spadamo med narode, ki se kopajo v obilju kakovostne sladke vode. Na žalost pa se to odraža v našem odnosu do nje; z njo namreč ravnamo skrajno neodgovorno. Lahko jo brez omejitev črpamo iz vodonosnikov, po mili volji zajezujemo reke in pač iz nje iztisnemo kar se da. So pa tudi v Sloveniji kotički z manj vode in tam se ljudje do nje precej bolj zaščitniški in spoštljivi; od njih se vsi lahko precej naučimo.

 

Se ti zdi, da slovenska prostorska politika dovolj pozornosti posveča ščitenju voda?

Ne, da se mi zdi, vem, da je ne. Kljub izjemnim količinam vode, ki jih premore naša državica, se že več let soočamo s težavami pri dobavi kakovostne pitne vode. Podravje že leta ne dosega več minimalnih bioloških standardov pitne vode, predvsem zaradi intenzivnega kmetijstva, ki po vodonosnikih gnoji vsepovprek, in mnogih zajezitev, ki rekam onemogočajo polnjenje podtalnice s kakovostno vodo. Na to naše vodstvo ni ukrepalo pri vzroku, temveč je enostavno povišalo dovoljene vrednosti nitratov in na ta način ‘rešilo’ problem.

Podobna reč se dogaja pri zajezitvah. Slovenija v hidroelektrarnah še vedno vidi veliko priložnost. Medtem ko svet počasi začenja razumeti mnoge pomanjkljivosti ter hidroelektrarne podira (v ZDA so v zadnjih 5 letih podrli več sto jezov, podoben val se dogaja v zahodni Evropi), bi jih mi radi gradili na vsakem potočku, ki ima vsaj malo padca, pa čeprav poleti presahne. Pogosto je slovenski politiki in s strani politike vodenih okoljskih agencij dolgoročen pogled na stvari in prihodnost popolna neznanka.

 

Številka načrtovanih hidroelektrarn na Balkanu je vrtoglava, kar 2700 jih je. Zakaj misliš, da kljub vsemu drvimo v gradnjo, ko pa je vedno bolj jasno, da vodna energija ni tako ‘čista’, kot smo nekaj časa mislili?

Dolgo časa sem vrtal, da bi našel pravi razlog, a sem se vedno znova znašel pri istem – enormni zaslužki pri gradnji prek subvencij, EU skladov, pritiskov politike in krasno razdelane mreže korupcije. Hidroelektrarne, ki potrebujejo jez, kanale, cevi, mnoge ceste in dodatno infrastrukturo, nove mostove in tako naprej, gradijo že stoletja in zanje so razvili posebno učinkovit način pranja denarja, ki ga pri postavljanju solarnih elektrarn, kjer se pač ve, koliko stane kvadratni meter panela in koliko vijakov le-ta potrebuje, ne morejo uporabiti. Na žalost gre za zelo banalno stvar, kjer reševanje podnebne krize in zelena energija nimata kaj dosti zraven.

 

Balkan rivers tour opozarja na posledice gradnje hidroelektrarn na balkanskih rekah. Kaj misliš o argumentih ZA hidroelektrarne? Kaj je alternativa hidroelektrarnam?

Nisem fanatik, ki bi najraje videl, da gremo vsi skupaj nazaj v jame. Daleč od tega. Zato vidim tudi prednosti hidroelektrarn, seveda. Na žalost pa jih ni veliko in ne odtehtajo slabosti; dajo nam elektriko, ki jo vsi koristimo, ne proizvajajo črnega dima kot to počno termoelektrarne in ne kurijo fosilnih goriv.

Alternativa je uporaba razuma in znanja, predvsem pa to, da politika dojame, da sama ne obvlada vsega, ima pa na razpolago strokovnjake, ki morda znajo pomagati. Rešitev je zmanjšanje porabe električne energije, saj jo trošimo kar vsepovprek, zelo pogosto za popolnoma nepotrebne reči. Pri tem nam ni treba čakati na politiko, da ukrepa, preproste ukrepe lahko sprejme prav vsak posameznik.

Vse obstoječe elektrarne, tudi in predvsem hidroelektrarne, je možno obnoviti in vanje vgraditi zadnje dosežke tehnologije, ki lahko učinkovitost močno povečajo. Smiselno je investirati v razvoj sončnih elektrarn, da čimprej najdemo način za recikliranje solarnih panelov in trajnosten način pridobivanja in recikliranja silicija, ki je sicer velik problem. Zavedati se moramo, da ima vsak način pridobivanja elektrike negativne vplive, in stremeti k temu, da jih zmanjšamo.

 

Zakaj so jezovi slabi? Lahko odgovoriš kot biolog, kot športnik, kot človek?

Druga, umazana plat hidroelektrarn, ki so nam jo v šolah in mnogih propagandnih materialih ‘pozabili’ povedati je ta, da so hidroelektrarne veliki proizvajalci toplogrednih plinov, čeprav ne kurijo fosilnih goriv; na globalni ravni so velike zajezitve in njihove akumulacije tako velik onesnaževalec z ogljikovim dioksidom in metanom, da jih vzporejajo z globalnimi emisijami letalskega prometa. Kako je to mogoče? Ni tako težko razumeti, da jezovi za sabo ustvarijo jezero, ki poplavi prej obrečne gozdove, travnike, obilico rodovitne prsti ipd. Vsa ta organska snov po parih letih, ko pridnena plast vode ostane brez kisika, prične gniti, stranski produkt tega pa sta dva hudo potentna toplogredna plina, ki v mehurčkih vsak trenutek po malem izhajata iz akumulacije direktno v ozračje. Ljudje pogosto pravimo, da tisto, česar ne veš ali vidiš ne boli; čeprav ni črnega smrdečega dima, to vseeno ogromno prispeva k segrevanju našega ozračja in težko nosi značko čiste energije.

Če na to vprašanje odgovorim kot človek, kar sem v prvi vrsti, potem pravim, da so jezovi slabi, ker uničijo to, kar je pri reki bistveno – tok. To je tako, kot če bi si zajezili žilo v roki in pričakovali, da bo vse tako kot prej. Tako grob poseg enostavno ne mine brez posledic.

Kot biologu mi je jasno, da jezovi prekinejo transport sedimentov iz gora proti oceanom. To je izjemno pomemben proces, saj nujno potrebni minerali do oceanov pripotujejo tisoče kilometrov in tam poganjajo druge pomembne procese. Reka ni le tok vode, je tudi tok sedimentov – dno vsake nezajezene reke namreč letno ‘prepotuje’ tudi več kilometrov. Sedimenti v zajezenih rekah ne potujejo več po reki; za jezom se kopičijo in tvorijo debele nanose, pod jezom pa reka le še odnaša sediment, novega pa ne prinaša, kar se odrazi v poglabljanju struge, to pa ima lahko za posledico nižje nivoje podtalnice. Ta isti jez ne prekine ne rečne poti dolvodno, temveč tudi gorvodno. Mnogo vodnih organizmov se seli vzdolž po reki, mnoge ribje vrste pa celo med povirnim delom reke in oceani. Taki so na primer lososi v severnih predelih, pri nas pa je bila taka jegulja. Mlad losos se izvali iz ikre visoko v gorah in kaj kmalu prične s potjo dolvodno, kjer doseže ocean in tam nato pridno nabira zaloge, da postane tudi 10 in večkilogramska riba. Po 4 letih se vrne nazaj do ustja iste reke, kjer je bil izvaljen in zaplava proti toku, čez brzice in slapišča, vse do prodišča, kjer se je njegova zgodba začela; tam se zdrsti in zažene nov cikel, podprt z nečim izjemnim – smrtjo. Lososi po drsti umrejo in v povirne dele rek prinesejo 10 kilogramov hranilnih snovi, s katerimi so ti ekosistemi siromašni. Pomnožite zgodbo našega lososa z milijoni in milijoni rib, ki so včasih prosto plavali proti toki in tako ‘v klanec’ nosili hranilne snovi oz. gnojila in spoznali boste, od kot taka pestrost in bogastvo obrečnih gozdov severa. Takšnemu pozitivnemu transportu snovi, ki gre proti sili gravitacije na našem planetu ni para. Pa smo ga na žalost skoraj popolnoma uničili z jezovi, saj odrasle ribe ne dosežejo več območij, kjer bi se drstile. Nekateri pravijo, da so zadevo rešili z ribjimi stezami ob jezovih – te so le redko učinkovite, saj se ribe v milijonih let evolucije pač niso imele priložnosti naučiti uporabljati zapletenih kanalov ali pa celo dvigal, ki te ribe prenesejo prek jezu na drugo stran – a tudi, če ribe na ta način prečkajo oviro, na drugi strani na žalost ne naletijo na to, kar so pričakovale, torej na plitvo bistro vodo polno kisika, pač pa globoko motno jezero z debelimi nanosi mulja, kjer se ob zdravi pameti pač nočejo drstiti.

Kot kajakašu pa mi je jasno, da ukročena reka ni več reka, temveč jezero. Namesto hrumeče mase vredne vsakega spoštovanja za jezom nastane mirno jezero in ta spokojnost vedno deluje tako umetno. Kjer je bila včasih dolina z prelepimi sončnimi jutri je zdaj jezero, ki proizvaja jutranjo meglo (zaradi nje prebivalci pokurijo več fosilnih energentov za ogrevanje hiš), čez dan pa neobičajne vetrove. Do obljubljenega razcveta turizma z jadrnicami in čolnički ne pride, v nekaj letih pa še to jezero prične smrdeti. In potem kdo reče, mogoče so pa imeli tisti kajakaši pred leti dejansko prav …

 

Včasih se naravovarstvenike krivično označuje kot sovražnike napredka, ki se želijo vrniti k nekakšni romantični predstavi o naravi. Lahko temu oporekaš?

Douglas Tompkins je nekoč izjavil: Če napredek dojemamo kot hojo naprej in nas ta hoja pripelje do roba prepada; bomo nadaljevali s hojo naprej in strmoglavili v prepad ali se bomo obrnili za 180 stopinj in nadaljevali s hojo naprej? Z napredkom ni nič narobe, s smerjo pa precej. To, da smo videni kot sovražniki napredka, je rakrana naravovarstvenikov. Seveda pa to ni res in prav zato menim, da je naše gibanje dobro sprejeto – ker skušamo na dojemljiv način najprej izobraziti ljudi in potem skupaj spremeniti stvari v korist večine. Napredek je dosegel, da smo bolj učinkoviti, da z manj lahko ustvarimo več, a to zaenkrat ni všeč kapitalu, ki je vajen velikanske porabe in trošenja. Toda na koncu smo gospodarji mi, mali potrošniki, saj se sistem vrti tako kot se zaradi nas samih, ki ga poganjamo. Gre za male osebne odločitve, ki jih sprejemamo vsak dan.

S kolegi ste ustavili gradnjo že kar sedmih jezov. Kakšni so načrti za naprej?

Kljub temu, da so mnogi dvomili, da lahko kaj spremenimo, smo dosegli premike in zares zaustavili nekaj jezov. Številke se sicer ves čas spreminjajo, saj reka ni nikdar zares rešena. Ko skupaj z mnogimi malimi in velikimi nevladnimi organizacijami zaustavimo kak jez, je to le en projekt in čez nekaj let se lahko na isti reki pojavi predlog za nov projekt, zato smo vedno na preži. Sam se ne obremenjujem s številkami; če smo zmožni zaustaviti en sam jez, potem lahko vse, saj je koncept skoraj povsod enak. Gre za podiranje jezov v glavah ljudi in le to lahko omogoči, da podremo ali zaustavimo tiste betonske, zato bodo naše akcije v prihodnosti še naprej temeljile na širjenju informacij o jezovih na kul način, s kupom dogodivščin in zabave. Težke in komplicirane stvari potrebujejo antipol in jaz ga v tem primeru vidim v našem načinu – pisani kajaki, rock’n’roll in kreativne akcije so pozitiva, s katero se borimo proti negativi.

 

Save our river stop the dam
Fotografija: Matic Oblak
Je aktivizem pomemben? Je smiselno, da se borimo, čeprav morda ne bomo ničesar spremenili?

Radi rečemo, da je sistemu je uspelo, da nas je prek vseh teh let naredil pohlevne. Da nam je vzel voljo in nas naredil apatične. Jaz mislim, da smo si to storili sami. In tako kot smo si vzeli to voljo, si jo lahko prikličemo nazaj. Prav v aktivizmu vidim rešilno bilko za to – aktivizem je tako zelo preprost in iskren, da se ga lahko poloti vsak izmed nas. Aktivizem je neagresivno in kreativno uporabljanje zavesti in uma za dosego nečesa koristnega za vse in je kot tak izjemno orodje za kvalitetno družbo. Za povrh vsega pa še tako zelo prija!

 

Kakšno moč imajo pri ozaveščanju tiskani mediji?

Mediji imajo izjemno moč. Krojijo namreč javno mnenje prek tega, da vsak dan sproti nasitijo človeško radovednost. Seveda je odločitev medija, ali še pogosteje lastnika tega medija, s čim bo hranil svoje bralce. Pritisk na medije je ogromen in kočljive teme vse težje prihajajo v ospredje. Prav zaradi tega sem vesel, da tematika o rekah in njihovi prihodnosti prihaja z vašo publikacijo v sfere, ki jih prej nismo naslavljali. Gre za dostopnost informacije, za širši pogled na stvar in ne za prepričevanje, da jezovi niso dobri. Tu je skupek informacij o njih, vsak posameznik pa je dobrodošel, da si sam ustvari mnenje o njih. Mediji so optimalna platforma za to.

 

Kje se lahko laiki kakovostno poučimo o vodni problematiki? Kaj priporočaš? Obe skrajni opciji (nasprotniki in zagovorniki hidroelektrarn) objavljata raziskave, ki podpirajo njune trditve. Komu verjeti?

Navesti en sam dober vir je nemogoče. Za prebiranje nepristranskih člankov in raziskav boste porabili ogromno časa pri iskanju le-teh, to pa si lahko privošči malokdo. Mi se trudimo na naših straneh objavljati kar se da strokovne in preverjene vsebine, ki govorijo o vplivih jezov in to je lahko en filter. Še najboljši pa je najbrž intuicija. Vprašajte se komu lažje zaupate: nam na kolesih, ki bomo ob rešitvi reke še vedno na kolesih, ali nekomu v novem BMWju, ki bo ob izgradnji novega jezu lahko kupil še jahto.

Na žalost dandanes denar lahko kupi vse, tudi rezultate raziskav in javno mnenje. Če hidro lobi kaj ima, mi pa ne, sta to denar in vpliv. Premnoge presoje vpliva na okolje so kupljene, saj podjetja, ki jih opravljajo enostavno nekako morajo preživeti in se ukloniti pritiskom. Naši nasprotniki so bistri in močni, tu ni dvoma.

 

Kako lahko pri odgovornem ravnanju z vodami pomaga arhitektura ali pa arhitekti kot posamezniki?

Po mojih izkušnjah ste arhitekti običajno ljudje odprte glave, ki v družbi uživate ugled, to pa vam daje priložnost, da s svojimi zgledi vplivate na ljudi. Že samo če do jezov kot posamezniki postanete bolj kritični lahko povzroči pozitivno verižno reakcijo. Arhitektura je namreč zelo pomemben člen naše družbe in civilizacije v splošnem in kot taka narekuje naš vsakdan. Arhitekte vidim kot neke vrste vizionarje, ki oblikujejo človeško pokrajino, kar je izjemno pomemben poklic oz. poslanstvo. To oblikovanje je lahko v nasprotju ali pa sozvočju z naravo. Odločitev je seveda na vas, lahko se odločite za boj ali sodelovanje. Z naravo namreč.

Dodaj odgovor