Mura

Kaj vse je od Mure? Je veter, ki mu pravijo »veter, ki zmrzuje Muro«. Od daleč prihiti na azijskem konju, samo zato, da ji nadene srebrnosiv deviški pas. So oblaki, ki so »se napili vode iz Mure«. Namesto na nebo gredo na Muro. So »murski logi in loke«. Iz vseh svetih krajev v njenem zaledju hodijo vanje plesat vile, deve, gnomi in močvirni duhovi. So »murske ribe«. Naravni arzen, ki ga Mura izpira ob izviru, je poživilo v njeni vodi. Znano je, da je tako, da je ta snov v malih količinah krepčila in da je tudi snov za sanje in letenje. Zato so »murske ribe«: ker so drugačne od drugih sladkovodnih rib. So ali pa jih ni. Je »murski kamen«, »murski zrak«, je »mivka iz Mure«. In je »murska ljubezen«. Sega od cvetenja zvončkov dalje: do sladkega vonja cvetoče vrbe; do prvih visokih zelenih trav med suhimi lanskimi; do noči napojenih s kovačnikom in črenso; do ros s polj, ki so pile cvetni prah žit; do plitvin, v katerih drstijo kleni; do polnih poletnih noči, ko si luna naredi pajčevinasto rumeno pot po reki; do megle zgodnje jeseni, ki je legla po loki; do prgišč listja, ki ga vrbe mečejo na vodo; do zvenenja tišine pod snegom; do ledu, ki poka hitreje kot leti vodomec; do zvončkov…

Iz knjige Štefan Smej, Mura, tu bi lahko lebdela duša

 

Osebno

Plavati sem se naučila v Muri. Tako romantično noro zveni odločitev mojih mladih staršev, ki so presodili, da je temna reka, ki je vabila s svojimi prodnatimi otočki nizkega poletnega vodostaja, čisto dovolj dobro panonsko morje, da v njej splava njihova edinka. Sumim, da odločitev ni bila samo praktične, temveč tudi simbolne in poetične narave. Bila je tudi drzna. Toda najbrž se jim je zdelo, da kar je dobro za ščuko, je dobro tudi za hčerko.

Učenje plavanja v reki ima svoje čare, saj ti tok reke pomaga, ko te nosi navzdol in prej ali slej osvojiš zamahe. Proti frustrirajoči izkušnji napol utapaljanja v kloriranem murskosoboškem bazenu je bilo spuščanje po hitri murski plitvini vedra izkušnja.

V Muri sem se nekoč tudi skoraj utopila. Bilo je leta pozneje, vroče pozne pomladi. Nevidni rečni vrtinec na ustju rokava in glavnega toka je zasukal plastični kanu in v naslednjem trenutku se spomnim očetove roke, ki me potiska pod vodo in hkrati vleče proti bregu ter kmalu nato zaluča na nabrežje. In strahoten obup v njegovih očeh, ko mame ni. In nato siloviti tek vdolž reke, ko jo uzre nizvodno na bregu. In potem složno, premočeno, hvaležno in spokojno pot domov v naši črni Citroënovi diani.

Nekoč, ko so me petletnico nesli čez plitvino, mi je z noge zdrsnil rdeč cokelček. Neslišno, kot da bi ga snel rečni duh. Morda ga je čez nekaj dni našla kaka druga deklica, naplavljenega kje dol pri hravškem Legradu, kjer se Mura izliva v Dravo, ali morda celo kje nižje pri ustju Donave, morda celo v Črnem morju.

Vsi ti spomini so lekcije v učenju govorice reke.

Kopanje v Muri v osemdesetih, ko sem se učila plavanja, ni bilo običajno. Včasih je bilo gotovo drugače, saj prekmurska ljudska pesem poje: “Edenajst dikel se je koupat šlo, samo seden jij je nazaj prišlo…” Enajst deklet se je šlo kopat, vrnilo se jih je samo sedem. Tudi beltinška priljubljena in napredna grofica Zichy se je kopala s svojimi dvorjankami in gosposkimi gosti v Muri, tam, kjer je bila grofičina koupanca na Otoku ljubezni pri Ižakovcih, na naravnem, s trstikami zaraščenem otoku med murskimi močvarami.

 

Povest o dobrih ljudeh

Zaradi svoje stalnosti v nestalnosti odtekanja vode reke vznemirjajo. V svojih strugah ne nosijo samo vode in pogonske moči. Reke odnašajo spomine pokrajine, njene žalosti in veselja. Srednjeevropske reke so še posebej reke ljudi. Bedrich Smetana je napisal glasbeno odi slovanski kulturi z Vltavo, Strauss je opeval Donavo z valčki, Claudio Magris je upovedal zgodovino Srednje Evrope s knjigo Donava. V murskih lokah in logih se dogaja Kranjčeva Povest o dobrih ljudeh, Vlado Kreslin pa poje: Ne odnašaj prehitro, Mura, mojih dni …


Prekmurci so slovensko ljudstvo, ki je dolga stoletja živelo pod tujo, madžarsko oblastjo. Od nekdaj je bila Mura za njih pomembna in težko premostljiva ovira, ki jih je ločevala od matice. Tudi po priključitvi Prekmurja k matični domovini leta 1919 čez Muro še ni bilo speljanega mostu, prvi leseni most se je zgradil leta 1922, železniška povezava se je vzpostavila leta 1924 in drugi most je bil zgrajen šela leta 1940.

Do takrat so Prekmurci na poti v osrednjo Slovenijo in obiskovalci Prekmurja Muro prečili z brodom. Zato se po Muri ni potovalo navzgor ali navzdol, izziv murske plovbe je bilo njeno prečkanje, ta prek od Prek-murja. Prekmurski dičak je z levega brega vrgel štajerskemučehuprek na desni breg kamen. Brod, velik plavajoči splav na dveh čolnih, povezan s kovinskim škripcem z vrvjo, razpeto čez Muro, je škripajoče prečkal reko. Na brodu pa je bil zmeraj mali oltarček s križanim.

Mura je dala ime Prekmurju in Pomurju. Le kdo je dal ime Muri? Morda slovanski koren “mur”, ki označuje črno, temno, tako kot v besedah muren ali murka za črne živali … je naključje, da izgovorjava njenega imena zveni tako podobno grški boginji usode Moiri, ali pa Muro res poimenuje blato (nemško Mur)? Mura pa v prekmurski izgovorjavi zveni skoraj kot morje, murski skoraj tako kot morski.

 

Svet Mure

Mura se širi preko prostora svoje struge inkot geografski pojav prerašča v kulturnega, tako kot o Donavi zapiše Predrag Matvejević. Tok reke ni enovita struga, ampak razlivajoči se meandri. Dobesedno razlita in premična Mura ustvarja mokrišča, ki so paradoksen prostor: mokrišča so svet, kjer reka je in je ni. Ni enotnega opisa mokrišč, vsako vodovje ustvarja močvare po svoji meri, najsi jih poji morje ali sladki vodotok. Tam, kjer so močvare, je prav tako Mura, čeprav so mokrišča nastala zato, ker je Mura od tam odtekla. Najprej so mokrišča in potem so njihove koristi: z vodo pojijo okolico in se sama pojijo z vodo, zato ščitijo pred sušami in pred poplavami hkrati, z bujnim rastjem delujejo kot majhne prečiščevalne naprave, hkrati pa so zibel naravne raznolikosti, Mokrišča so tudi zavetišča pitne vode, številna zajetja pitne vode v Pomurski regiji pojijo prav murska mokrišča. Razlitemu porečju Mure, ki se izliva v Dravo in nato v Donavo ter ob tem ustvarja edistveno pokrajino in okolje, pravijo poznavalci narave tudi evropska amazonka.

Lesketajoči se modri vodomec včasih prešije horizont pokrajine.

“To je svet od Mure, ki pripada Muri, ne pa ljudem”, je povedal filozof in ekolog Štefan Smej na javni tribuni o vplivu načrtovanih hidorelektran na Muri v Murski Soboti januarja leta 1986.

S tem je odprl novo optiko gledanja na reko. Zakaj nam je tako samoumevno, da si reko lastimo, da se čutimo poklicane, kot da je vse naše, ko pa je reka bila tu pred nami in bo tudi po nas še zmeraj tu. Hkrati pa je to kulturna, sociološka in ekološka resnica: ta svet je Mura oblikovala in zaznamovala. Svet se v slovenski govorici kaj kmalu preglasi tudi v sveto, posvečeno. Sveto razumemo kot tisto, kar ni zemeljsko, torej tisto, kar ni od tega miniljivega sveta, temveč prehaja v večnost. In svet je celota preteklega, prihodnjega in sedanjega. Tako kot reka, ki je v vsakem trenutku že odtekla, vendar priteka nova, zato nikoli ne veš, v katero si stopil.

 

Obče koristi

Le še tretjina evropskih rek je prostotekočih in Mura na slovenskem ozemlju vse dol nizvodno do Donave je ena od njih. Na slovenskem delu Mure je samo mala hidroelektrarna Ceršak, ki so jo zgradili leta 1935 za potrebe bližnje tovarne lepenke. Mura s prihodom v Slovenijo iz alpske reke s strmim padcem postane mogočna ravninska reka polna tihe moči. Nekoč je ob Muri mlelo na destine mlinov, ki so bili zaradi nihajočega murskega vodostaja zasnovani kot pretočni. O prvih elektrarnah na ravninski Muri so se pogovarjali že v času Avstroogrske, vendar je madžarske podjetnike prehitela prva svetovna vojna in priključitev Prekmurja k matični domovini, potem so ideje obnovili v časih povojnih gradenj leta 1963 in nato leta 1985 čisto zares polagali na mizo izrisane megalomanske načrte, ki so predvidevali 200 metrov široko strugo in desetmetrov visoke, dvaintrideset metrov široke nasipe, ki bi tudi v strateškem smislu Prekmurje ponovno odločno ločili od osrednje Slovenije. Prekmurci so se elektrarnam takrat odločno uprli s tehtnimi argumenti in pokazali enotnost, kot je v tistih krajih ni bilo od leta 1919, ko so se priključili matični domovini.

Ko se odpre tema elelektrarn, se zazdi, da edino element “koristi” sme in zmore odločati, ko govorimo o zaščiti reke. Ves čas se polaga na mizo koristi električne energije nasproti koristi ohranjanja biodoverzitete. Koristi sonaravno se razvijajočega turizma in kmetijstva v obmurskih logih nasproti koristim dolgih in ravnih kolesarskih stez vzdolž akumulacijskih nasipov.

Zakaj bi morala reka zmeraj z nekimi prihodnjimi koristmi braniti pravico do svojega prostega teka? Zakaj se nam zdi tako samoumevno, da imamo pravico izkoriščanja in zakaj se nam zdi, da so koristi res koristne, tudi na dolgi rok, za tiste za nami in še za tiste za njimi. Gotovo ni nobenega, ki bi trdil, da je škoda, ker elektrarn na Muri niso zgradili že pred 33 leti. Čeprav se hidroelektrarne rado uvršča med obnovljive energetske vire, je pri hidroelektrarnah obnovljiva samo voda; niso obnovljivi ne potrebni okoljski posegi, ne posledice za življenjski prostor ljudi, ne beton, in ne biodiverziteta.

V Večeru so bila 3.2. 1986 povzeta vprašanja iz javne tribune v Križevcih pri Ljutomeru, kjer so se energetiki opravičili udeležbe z dvema telegramoma. Kje bodo naši otroci dobili kruh, se je vprašala ena od mladink, nekdo drug pa je menil, da imamo Slovenci že zdaj le 13 arov obdelovalne na prebivalca, zato ne moremo z matematičnimi formulami izračunavati in primerjati vrednosti kilovatne ure elektrike in kruha.

“Ob petanjskem mostu imamo opravka s samimi močvirji. Da bi ta močvirja ohranjali, oprostite, to nima smisla. Tu je leglo komarjev. Lahko vam povem nekaj o tej avtohtonosti. Ko so naši geometri delali v teh močvirjih, so se soočili ne z desetinami, ampak z milijardami komarjev, tja niso hoteli niti delat …” Tako pa je leta 1986 za Mladino povedal svoje mnenje o koristih mokrišč takratni odgovorni projektant HE na Muri.

Ni pametno jeziti Mure

Mura je od nekdaj nosila zlato in odnašala življenja. V Medjimurju so spiralci zlata s pomočjo nakosmatenih desk iz jagnjedovega lesa spirali težki zlati pesek iz lahkega sipkega murskega proda, ki ga je Mura nosila s solnograškega Lungaua, dovoljenje za to obrt pa jim je dala že Marija Terezija.

“Dnevi ne bi tekli, če jih reka ne bi odnašala. Viseli bi nad šipkovim in leskovimi grmi in vohali sape že zdavnaj ugaslih pastirskih ognjev … “ piše Štefan Smej v knigi Mura. Ko gledaš v reko, ti pogled ponese. Nekatere ponese premočno, z vsem bitjem. Pa to običajno ni bil impulzivni poteg. Ljudje so se očedili, pražnje napravili in s počasnimi zamahi stopili v reko. Za vedno.

Slovani so še dolgo v 18. stoletje darovali rekam. V ljudskem izročilu Prekmurja so zapisane zgodbe, ki opisujejo darovanja otrok Muri, da ne bi spodkopavala bregov.

Mura, ki nas loči od naših štajerskih bratov, zelo spodkopava na našem kraju. Že veliko lepih gajev in njiv je spravila na nič in se vedno bolj bliža vasem. Stari ljudje pravijo, da bo Mura vedno bolj spodkapala, dokler ne pride do zadnje slovenske vasi, do Kobilja namreč. Ko pride do te vasi, in nas Slovence tako nazaj združi, bo sodni dan. To je: Mura bo tam do konca sveta stala in ne bo več ločila brate od bratov (po Ljudskem izročilu, Štefan Kuhar).

Tudi zato, ker je bilo Prekmurje kot slovenska okroglina v madžarskem okolju z Muro ločeno od drugih delov Slovenije, se je razvilo prekmursko narečje, strukturirano kot jezik, ki je dobilo tudi svoj prevod Svetega pisma v 18. stoletju. Čeprav je bil jezik oblastnikov tuj, se je Prekmucem ves čas zdelo samoumevno, da so ostali Slovenci, a govorili ter ohranili svoj jezik. V Prekmurju ni vseeno, kako zvenijo besede.

In jezenje Mure ima v sebi jezo. V slovenskem jeziku je sveta jeza najvišja oblika jeze. Jeze, ki sega onstran. Ni pametno jeziti Mure, ki tega jezika ne razume. Bolje jo je büjrati.

Ker je Mura v svojem gornjem toka hudourniška reka in se njene vode napajajo iz Alp, je v preteklosti ob vsaki večji vodi spodjedala bregove in spreminjala tok, odnašala zemljo in včasih tudi hiše. Büjranje je bil od nekdaj sonaraven način regulacije toka reke, büjr pomeni v prekmurščini nekaj takega kot jez, vendar ne čisto.

Ljudje, ki so živeli ob reki in delili njene usodo, so jo büjrali v samoumevnem sodelovanju z murskimi materiali, rastlinjem in časom: debele snope dolgega vejevja so povezali v nekakšno naravno steno, obteženo s prodnimi kamni, nato pa so te pregrade ob bregu spustili v reko. Ta naravna pregrada se je sčasoma obrasla z vodnim rastlinjem in muljem ter varovala dno struge. Vrtince so razbijali s traverzami, s pomoli, ki so mestoma presekali tok reke. Že Habsburžani sobüjraše plačevali iz deželnega proračuna, Muro pa büjrajo spet danes, saj se na prave jezove ni najbolje odzvala. Poglabljanje struge je bilo posledica močnih in agresivnih regulacij v gornjem toku, zato je postajala vse hitrejša in globlja ter pričela izgubljati svoj značaj široko razlite panonske reke.

Toda v zadnjem desetletju so projekti revitalizacije rečne struge in bregov obrodili sadove in bili izpostavljeni kot evropski vzor: “ Odstranitev kamnitih ali betonskih oblog brežin, oživitev stranskih rokavov, dotacija proda v reko, vgraditev pragov na dnu reke … so le del ukrepov, ki prispevajo k temu, da voda počasneje teče skozi pokrajino, da je njen tok ponovno vijugav, da nastajajo prodišča, da se izboljšuje ekološko in biološko stanje vode,  da omoči korenine poplavnih gozdov kot nekoč, da imajo ribe več drstišč, da imajo ptice več gnezdišč, da bogati talno vodo v prodnem ozadju, da ima več prostora, da zaustavi poglabljanje dna in spremeni v dvigovanje …

Za navedena dela na reki Muri sta Avstrija in Slovenija leta 2014 dobili evropsko nagrado European River prize za najboljši dosežek leta,” piše Stojan Habjanič, gradbeni inženir in koordinator kampanje Rešimo Muro.

Stanfordski znansteveniki pod vodstvom Marka Z. Jacobsona so s kolegi z univerz California, Berkeley in univerze izAalborga na Danskem v začetku leta 2018 objavili obsežno študijo, ki predvideva stabilno preskrbo z energijo leta 2050 za 139 držav, in po kateri bi prav vsa energija izšla iz obnovljivih virov, ne da bi dodali prav nobene nove turbine na reke, kaj šele, da bi jih zajezili. V Ameriki so samo v letu 2017 odstranili 86 jezov iz rek, ki spet prosto tečejo …

 

33 let pozneje, ob isti reki.

Toda kako nekomu, ki mu rečni duh ni snel coklčka z noge, ko so ga nesli čez plitvino, kako nekomu, ki še ni stopil v reko, razložiti pomen Mure tako, da ne bi ob tem samo zamahnil in pričel mahati z bolj ali manj predvidljivimi številkami, ki opisujejo kilovate in namesto resnice reke skušajo upovedati resnico razlike med električno napetostjo in močjo, in to tako žolčno, da reke že dolgo več ne vidi?

Pravijo, da ne moremo dvakrat stopiti v isto reko, tiste vode so že odtekle. Pa vendar se po 33 letih soočamo z istimi vprašanji o gradnji hidroelektrarn. Toda samo zato, ker je generacijam pred nami Muro enkrat že uspelo rešiti, sploh imamo to zgodovinsko priložnost – in dolžnost, da jo spet zaščitimo pred kratkovidnostjo investitorjev.

Lahko pa se vprašamo, kaj bi bilo, če je takrat ne bi rešili? Bi še bile tu turistične in biokmetijske razvojne možnosti? Bi še črpali mineralno vodo v vrelcih Radenske? Bi bila Mura proglašena za evropsko Amazonko?

Resnica reke je za vsakogar drugačna. Komur se posreči, tisti jo potegne s sabo, ko odide od nje. Kjerkoli hodi, mu teče pod nogami, skozi glavo in skozi prsi, pravi Magris o Donavi, o tej vodi, ki je bila nekoč tudi Mura, preden je odtekla in postala Donava. Zato, ker na koncu vsi stopamo v isto reko.

 


Biosferno območje Mura

Vlada Republike Slovenija leta 2016 potrdila vlogo za vključitev biosfernega območja Mura na Unescov seznam svetovne dediščine.

Predlagano biosferno območje je mozaik iz ostankov poplavnih ravnic in kulturne krajine, ki sta jo oblikovala kmetijstvo in poselitev. Obsegalo bo okoli 29.000 hektarov ozemlja in šestnajst občin, ki ležijo ob reki Muri. Območje je bogato s preko 600 taksonov rastlinskih vrst, njihova rastišča pa so občutljivi in močno ogroženi habitati, tudi na globalni ravni. Povodje Mure je po raznovrstnosti ribje favne eno najbogatejših in najbolje ohranjenih povodij v Sloveniji in verjetno v Evropi sploh. Kar 22 ribjih vrst na predlaganem biosfernem območju varuje slovenska in evropska zakonodaja. Tukaj živi več kot 50 vrst kačjih pastirjev. Značilnost reke Mure je pestrost vodnih in obvodnih habitatov, ki pogojujejo izjemno vrstno zastopanost in gostoto poseljenosti ptic. Na območju Mure je bilo doslej ugotovljenih 200 vrst ptic.

Tisočletna prisotnost človeka na tem območju je razlog za veliko število avtohtonih pasem domačih živali in sort gojenih kulturnih rastlin, ki prav tako prispevajo k biotski raznovrstnosti območja.

V mednarodnem merilu, je predlagano biosferno območje v Sloveniji sestavni del enega največjega obrečij v Evropi, ki obsega območje vzdolž poplavnih ravnic Mure,Drave in Donave v Avstriji, Sloveniji, Madžarski, Srbiji in na Hrvaškem. Območje obsega več kot 1000 km prosto tekočih rek z izjemno naravo in kulturno dediščino Evrope in sveta, vključevalo bi vseh pet držav in pomenilo enega najobsežnejših čezmejnih biosfernih območij v svetovnem merilu.

 

Valentina Smej Novak

 

Dodaj odgovor