Ljubljanska razstava

ŽIVETI Z VODO
Južni rob Ljubljane

 

Living with Water Ljubljana / Otvoritev razstave 18. oktober 2018
MAO Muzej za arhitekturo in oblikovanje / Pot na Fužine 2 / Ljubljana
mao@mao.si / +386 (0)1 548 42 70

Ali cenite vodo?
Kako skrbimo za naše reke, jezera in podzemne vode? Znamo urediti odvajanje odpadnih voda? Kako vzdržujemo vodne vire? Tako imenovani razvoj – industrializacija, intenzivno kmetijstvo, urbanizacija in rast prebivalstva – zelo vpliva na onesnaženost voda. Krivci za onesnaženja so večinoma znani, a le redko kaznovani.
Onesnaževanje se s časom spreminja. Danes so v vodi najbolj kritični motilci endokrinega sistema, mutagene in rakotvorne snovi, mikro- in nanoplastika ter tujerodni organizmi. Nimamo razčiščenih načel v zvezi s stekleničenjem vode, ki lahko resno zniža raven podzemne vode. Kdaj gre za interes države in kdaj zgolj za kapitalski interes posameznika ali podjetja? Se zavedamo, da so vodni viri s čezmernim črpanjem ogroženi? Nam potemtakem pravica do vode, zapisana v ustavo, še lahko pomaga?
Skozi tisočletja se narava spreminja. V zadnjih 650 000 letih se je na Zemlji zgodilo več poledenitev in več otoplitev. Naši daljni predniki so se morali temu prilagajati. Življenje človeka je v primerjavi z obstojem Zemlje neznatno in posameznik v času svojega bivanja ni sposoben zaznati velikih podnebnih sprememb – za razliko od znanosti, ki te spremembe zaznava in ugotavlja, da je človeštvo začelo bistveno vplivati na naravo. Antropocen bo kmalu uradno razglašeno geološko obdobje.
Človek enaindvajsetega stoletja ima možnost natančneje oceniti dolgoročne posledice svojih dejanj. Če kdaj, nas dandanes ne bi več smele presenečati »katastrofalne poplave«. Primerjava geografskih kart pozidanih delov Ljubljanskega barja iz devetnajstega stoletja z današnjimi nam kaže, da so kolonizatorji Barja pred 150 leti gradili svoja bivališča v ozkem pasu ob glavni poti, na skrajnem, najbolj osušenem robu parcele. Glavnina parcele je bila namenjena obdelovanju in občasno poplavljanje polj je bilo samoumeven, poplavljanje hiš pa sicer izjemen, a tudi pričakovan dogodek. Poznejše gradnje so se vse bolj širile v poplavni pas. Ironija je, da so legalizirane črne gradnje med poplavno najbolj izpostavljenimi bivališči.
Ko je človek prenehal biti del narave in jo je začel čezmerno izkoriščati, se je postavil v nadrejeni položaj. Večina človeštva živi v mestih, v velikanskih skupnostih, ki ne dopuščajo individualnega samooskrbnega ravnanja. Odvisni smo od infrastrukturnih sistemov. Vodovodni sistemi morajo zadostiti vedno večjemu številu Zemljanov. Posameznikov odnos in odgovornost do narave sta skrita v množici. In tu nekje se izgubi tudi zavest, da vode ne moremo proizvesti, ampak nam jo še vedno priskrbi narava. Tudi če kupimo ustekleničeno vodo v trgovini, ta voda ni proizvedena, temveč načrpana iz podzemlja.
Ljubljana se je tako kot mnoga druga mesta razvila ob reki. Ljubljanica s svojim porečjem je bila prometna žila, obrambni jarek, pogonska moč, socialni prostor. Ker je odvod Ljubljanskega barja in z njim tvori neločljivo povezano celoto, je bila in je še vedno osrednji predmet mnogih regulacij ter posledično urbanistično-arhitekturni izziv.
Dvojnost narave in mesta, ki sta tukaj simbolično zastopana z Ljubljanskim barjem in Ljubljanico, moramo obravnavati kot neločljivo celoto, v kateri ima voda nosilno vlogo. Ne moremo je ignorirati ne kot naravni pojav, katerega skrajnosti so suše in poplave, še manj pa kot vir življenja – pitne vode.
Ali smo pripravljeni s to zavestjo, izkušnjami in znanjem vzpostaviti nov način sobivanja, pri katerem bo človek deloval z naravo in za naravo? Življenje, kakršno živimo, ni sonaravno, ampak se podreja predvsem ekonomiji, kar je politiki v prid. Vsaka stroka sama zase se težko spopada s tem začaranim krogom. Potrebne bo veliko volje, sodelovanja in podpore strokovnih in civilnih iniciativ.
So rešitve sploh še mogoče? Smo ljudje sposobni stopiti korak nazaj in dati naravi spet glavno besedo? Arhitekti, ki sodelujejo na evropski platformi Future Architecture, so ponudili nekaj predlogov za vprašanja, ki jih odpira ta razstava.

 

 


Kustosi razstave:
Špela Šubic, Milan Dinevski, Nikola Pongrac, Damjan Kokalevski

Future Architecture udeleženci:
SET-Architects, Phi, Maite Borjabad, SKREI, Miruna Dunu

Oblikovanje:
Benja Pavlin in Some Place / Bika Rebek